Cmurek

Grad na izpostavljenem skalnem pomolu nad reko Muro in mostom čez Muro, na območju poznejše razpršene vasi Trate in v bližini mesta Cmurek (Mureck) v Republiki Avstriji poleg gradov Bled, Hompoš, Ptuj in Rajhenburg spada med pet najstarejših ohranjenih gradov na območju Republike Slovenije. Nastal je pred sredino 12. stoletja in najverjetneje ga je dal zgraditi visokosvobodni plemič Burkhard s Cmureka, ki je v ohranjenih srednjeveških listinah omenjen med letoma 1145 in 1773 kot nobilis homo Burchardus ali nobilis Purchardus de Môreke in podobno. Grad so zgradili kot središče velikega svobodnega oziroma alodialnega zemljiškega gospostva in kot glavno utrdbo ob reki Muri na meji z madžarskim kraljestvom. V srednjeveških dokumentih je prvič izrecno omenjen leta 1299 kot hous Můrek. Sprva je obsegal dvorišče z obrambnim obzidjem, visoki glavni stolp in dvonadstropno bivalno stavbo z romansko kapelo. Glavni vhod v grad in portal kapele so opremili s kakovostnimi kamnitimi reliefi, ki so se deloma ohranili.

Po Burkhardu, ki je na gradu živel z ženo Judito, sta imela grad v lasti njuna vplivna in premožna sorodnika Rajnbert I. Cmureški in Rajnbert II. Cmureški. V njunem obdobju so do leta 1240 grad razširili z dodatnim visokim stolpom in dodatno bivalno stavbo z viteško dvorano v drugem nadstropju.

Po izumrtju gospodov s Cmureka v moškem rodu leta 1240 je grad s poroko pripadel gospodom z gradu Kranichsberg blizu Gloggnitza v Spodnji Avstriji, ki so na Cmureku osnovali novo družinsko vejo Kranichsberških, ki se je imenovala »s Kranichsberga na Cmureku«. Kranichsberški so Cmurek obdržali do leta 1386. Do takrat je pod grajsko vzpetino, na drugem bregu reke Mure, nastala trška naselbina, ki je pripadala gradu in ki je v srednjeveških dokumentih omenjena od leta 1311. Trška naselbina je nastala ob župnijski cerkvi sv. Jerneja, ki so jo s podporo lastnikov gradu Cmurek zgradili v drugi polovici 12. stoletja. Kranichsberški so v gradu obnovili romansko grajsko kapelo in jo dali poslikati z gotskimi freskami. Kapela je bila takrat posvečena vsem svetim, njeno opremo pa je leta 1340 v Avignonu potrdil papež Benedikt XII.

Med letoma 1386 in 1401 je grad s pripadajočim velikim zemljiškim gospostvom in trgom Cmurek pripadal grofom Celjskim. Cmurek je bil najdražji izmed gradov, ki so jih grofje Celjski kupili. Domnevno so ga po nakupu prenovili in mu na dvorišču ob prvotni bivalni stavbi dodali stopniščni stolpič.

Leta 1401 je Herman II. grof Celjski grad skupaj s pripadajočo posestjo prodal Janezu II. Stubenbergu, s katerim je bil v sorodu. Rodovina gospodov in grofov Stubenberg je nato grad obdržala vse do leta 1931.

Septembra 1532 so grad in trg pod njim opustošile enote več kot 100.000 mož velike osmanske vojske, ki se je pod poveljstvom sultana Sulejmana I. Veličastnega mimo Gradca vračala izpred neosvojenega Dunaja. Najverjetneje sta bila takrat zaradi topovskega obstreljevanja zelo poškodovana oba visoka srednjeveška grajska stolpa. Grad so še v istem letu začeli obnavljati. Do okoli leta 1540 so obnovili in z novima gradnjama dopolnili obe srednjeveški stanovanjski stavbi, na najbolj izpostavljenih straneh pa so grad okrepili z močnim zunanjim obrambnim obzidjem in širokim obrambnim jarkom. Leta 1537 je dal Wolfgang XII. Stubenberg pod gradom kot nadomestilo za brod, ki je v pisnih virih omenjen od leta 1419, čez reko Muro na lastne stroške postaviti lesen most. S tem se je promet mimo gradu zelo povečal in Cmurek je takrat dobil dodaten pomen.

Po letu 1542 se je Wolfgang XII. Stubenberg odločil grad celovito prenoviti in povečati v renesančnih oblikah in je pri tem vključil severnoitalijanske oziroma lombardske renesančne stavbenike, t. i. komaske. Leta 1544 se je z gradbenim mojstrom Silvestrom iz Valtellina (Wältelein) pri jezeru Como dogovoril za obnovo glavnega grajskega stolpa in za izdelavo novega kamnitega glavnega grajskega portala. Prenova gradu se je v naslednjih letih – najverjetneje pod vodstvom mojstra Silvestra († po 1563) in morda v sodelovanju s kamnosekom Pietrom de Lanziom († po 1564) ter po načrtih arhitekta Zuanna (Hansa) dal Cora iz Ancone – zelo razmahnila in na osnovi enotnega koncepta prešla v celovito preobrazbo utrjenega srednjeveškega gradu v sodoben reprezentativen renesančni dvorec vplivnega visokega plemstva. Pri obnovitvenih delih je sodeloval tudi Hans Yndringer, kamnosek iz Brucka ob Muri. Zelo kakovostno in domiselno oblikovani posamezni stavbni členi napeljujejo na domnevo, da je posredno pri prenovi sodeloval tudi Domenico dell’Allio (okoli 1500/1515–1563), ki je bil v tistem obdobju najvplivnejši arhitekt in stavbenik na Štajerskem ter je usmerjal gradnje utrdb. Najprej so okoli leta 1547 zgradili nov zahodni grajski trakt z novo vhodno vežo in pri tem približno za polovico višine znižali prvotni grajski stolp. Drugi veliki grajski stolp so obnovili. Grad je takrat dobil tudi kakovostne poslikane renesančne lesene strope, od katerih sta se ohranila dva.

Leta 1556 je Wolfgang XII. Stubenberg umrl in celovito renesančno preobrazbo gradu je po letu 1559 nadaljeval njegov sin Wolfgang XIII. Stubenberg. Najverjetneje je dal na osnovi koncepta iz štiridesetih let 16. stoletja najprej na dvoriščni strani novega zahodnega renesančnega trakta zgraditi elegantne dvonadstropne arkadne hodnike in zidani stopnišči v dveh novih oglatih stopniščnih stolpičih v severozahodnem in jugozahodnem kotu notranjega grajskega dvorišča. Enako oblikovane dvonadstropne arkadne hodnike so nato zgradili še na severni in severovzhodni strani notranjega dvorišča ter z njimi povezali drugo srednjeveško bivalno stavbo in severovzhodni vezni trakt iz leta 1532. Domnevno je arkade začel graditi stavbni mojster Andrea Bertoletto iz Coma, ki je nato do leta 1592 za Jurija III. Stubenberga – sina Wolfganga XIII. in od leta 1587 gospodarja Cmureka – zgradil še arkade na vzhodni strani notranjega dvorišča. Gradnjo arkad notranjega dvorišča so dokončali okoli leta 1600, ko so jih postavili še na južni strani notranjega dvorišča, ob sočasno zgrajenem novem dvonadstropnem traktu z novo grajsko vinsko kletjo in kaščo. Do takrat so v pritličju vzhodnega trakta, v prostoru pod srednjeveško kapelo uredili posebno lutrovsko kapelo.

Jurij III. Stubenberg se je leta 1627 kot odločen protestant odločil za emigracijo v Regensburg in je prenovljeni grad, na katerega je bil sicer zelo navezan, prodal svojemu vplivnemu in premožnemu sorodniku Wolfgangu XVI. Stubenbergu. On je takoj po prevzemu lastništva poskrbel za nekatere prenovitvene posege, s katerimi je grad Cmurek postal še mogočnejša plemiška rezidenca, obenem pa se je povečala njegova obrambna sposobnost. Zunanje grajsko obzidje so takrat povišali ter dopolnili z manjšim poligonalnim obrambnim stolpičem in velikim kamnitim glavnim grajskim portalom, na katerega so vklesali inicialke W. H. V. S. (Wolfgang Herr von Stubenberg) in letnico 1628. Najverjetneje so južno veliko grajsko dvorano, ki je bila ena od treh približno enako velikih grajskih dvoran, takrat opremili z odličnim manierističnim poslikanim lesenim stropom, ki je od leta 1931 v gradu Gutenberg pri Weizu v Avstriji. Ob gradu so zgradili mogočno poslopje kašče z veliko obokano vinsko kletjo. Grad je imel v tistem obdobju poleg rezidenčnega in gospodarskega pomena še vedno tudi velik obrambni pomen. Osmanske čete so širše območje Cmureka ogrožale vse do bitke pri Monoštru leta 1664. Zato so novi grajski portal leta 1628 opremili z dvižnim mostom, ki je ostal v uporabi do 18. stoletja.

Rezidenčni blišč, ki ga je grad dobil v 16. stoletju in prvih dveh tretjinah 17. stoletja, je v poznejših obdobjih postopno bledel. Grad Cmurek je bil od takrat do 20. stoletja predvsem gospodarsko središče in zanj so skrbeli upravniki grofov Stubenbergov. Okoli leta 1700 so podrli večji del visokega glavnega grajskega stolpa in s tem grad prikrajšali za njegovo prepoznavno višinsko dominanto. V 18. stoletju so deloma prenovili notranje grajske prostore in nekatere opremili z novimi dekorativnimi stenskimi poslikavami in stropnimi štukaturami. Srednjeveško grajsko kapelo so nadzidali in jo preoblikovali v skladu z baročnimi usmeritvami, pri tem pa žal odstranili mogočni romanski portal z romanskimi figuralnimi reliefi, od katerih se je po naključju ohranil samo tisti s prizorom zmaja, ki požira oboroženega moža.

Okoli sredine 19. stoletja so od mostu čez Muro do gradu speljali novo položnejšo cesto in pred mostom zgradili dokaj veliko enonadstropno poslopje s poznoklasicističnim pročeljem ter v njem uredili grajsko gostišče, ki je prav tako kot grad pripadalo grofom Stubenbergom. Pol stoletja zatem so med letoma 1898 in 1900 pod gradom stari leseni most čez Muro nadomestili z novim železnim.

Med prvo svetovno vojno so bili v gradu avstro-ogrski vojaki in v grajskih sobanah je bilo po pričevanjih domačinov med letoma 1916 in 1918 okrevališče za vojake, ki so se vrnili s fronte. Po razpadu monarhije jeseni 1918 so 1. decembra Cmurek zasedle jugoslovanske čete in grad je bil od leta 1919 na ozemlju nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), poznejše Kraljevine Jugoslavije, obenem pa ga je nova mejna črta odrezala od trške naselbine, s katero je bil od 13. stoletja neločljivo povezan. Leta 1931 je tedanji lastnik gradu Jožef Stubenberg grajsko poslopje izpraznil in najpomembnejšo umetnostno opremo – zlasti figuralno poslikani manieristični strop, dva lesena renesančna portala, kamniti renesančni portal iz druge polovice 16. stoletja z grbom rodovine Stubenberg, nekaj oljnih portretov članov rodovine Stubenberg, nekaj kosov pohištva, baročni kamniti kip sv. Janeza Nepomuka in domnevno tudi več lončenih peči – prepeljal čez mejo, na svoj grad Gutenberg pri Weizu v Avstriji, ki je v lasti Stubenbergov že od leta 1286. Grad sta leta 1931 kupila zakonca Anton in Matilda Mally ter ga preuredila v gostinsko-letoviški objekt s stanovanji, zdravniško ordinacijo in poslovnimi prostori.

V nedeljo 6. aprila 1941 so grad na začetku napada na kraljevino Jugoslavijo zasedli vojaki nacistične Nemčije. Grad je zatem ostal v lasti zakoncev Mally, v njem pa so bili prostori enote nemške tajne državne policije, imenovane Gestapo, nemške žandarmerije, novooblikovane občine Rosshof (Konjišče na Apaškem polju) in šole Hauptschule für Jungen in Obermureck – štirirazredne drugostopenjske osnovne šole za dečke v starosti od 10 do 14 let iz različnih krajev z internatom.

Po drugi svetovni vojni je nova jugoslovanska oblast grajsko stavbo in pripadajočo posest 5. februarja 1946 in 30. aprila 1948 zakoncema Mally zaplenila ter oboje razglasila za t. i. splošno ljudsko premoženje. Še pred tem so 13. januarja 1946 družino Mally deportirali v Avstrijo. Zatem so bili v gradu jugoslovanski vojaki, ki so stražili državno mejo, gostilna in več stanovanj. Oktobra 1949 so grad provizorično adaptirali ter v njem odprli Dom onemoglih Trate, v katerem je bilo nameščenih 130 do 150 ljudi. Oktobra 1956 so Dom onemoglih Trate, v katerem so bili tudi t. i. duševno prizadeti ljudje, spremenili v enoto Doma za duševno defektne Hrastovec. Ker so bili grajski prostori neprimerni za namestitev približno 130 oskrbovancev, so v letih 1959 in 1960 grajsko poslopje v skladu z novo namembnostjo temeljito preuredili. Adaptacijske načrte je v okviru Mestnega projektivnega biroja Ptuj izdelal višji gradbeni tehnik E. Toplak, pregledal in odobril pa jih je arhitekt in konservator Jaroslav Černigoj. V skladu s temi načrti so v obeh nadstropjih z okni zaprli renesančne dvoriščne arkade in izvedli vrsto drugih gradbenih posegov, ki pa historične zasnove gradu niso bistveno prizadeli. Pozneje so do okoli leta 2000 izpeljali še več adaptacij, od katerih je bila za spomeniško pričevalnost gradu najbolj uničujoča tista okoli leta 1970, ko so v veliki meri uničili barokizirano srednjeveško grajsko kapelo in na dvorišču zgradili visok dimnik centralne kurjave. Leta 2000 je v adaptiranem gradu prebivalo približno 160 ljudi.

Leta 2004 so zavod za duševno in živčno bolne na Tratah zaprli in stanovalce iz gradu preselili večinoma v manjše stanovanjske skupnosti. Grad Cmurek je postal prva in ostal doslej edina socialno-varstvena ustanova v Sloveniji, ki so jo zaprli z namenom dezinstitucionalizacije. Zatem je bil grad do leta 2013 v glavnem prazen in so ga deloma uporabljali kot skladišče Socialno varstvenega zavoda Hrastovec, ki je bilo zaradi opustitve rednega vzdrževanja vse bolj zanemarjeno. Leta 2013 je v njem na pobudo domačinov – prostovoljk in prostovoljcev – z obeh strani državne meje začel delovati Muzej norosti Trate, ki si kot neprofitna dediščinska skupnost in kot nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju kulture v sodelovanju s prepoznavnimi strokovnjaki z različnih področij prizadeva za ohranitev pomembnega kulturnega spomenika v lasti Republike Slovenije, za oblikovanje novih pristopov k varstvu skupne naravne in kulturne dediščine, za tematiziranje različnih vidikov človeške norosti in za povezovanje ljudi na obeh bregovih reke Mure. Z ustanovitvijo in razvojem Muzeja norosti se je znova začelo redno vzdrževanje grajskega poslopja, grajski prostori so bili očiščeni in premišljeno napolnjeni z novimi vsebinami. Leta 2022 je bil celovito prenovljen grajski most, obenem pa so bile omogočene tudi poglobljene umetnostnozgodovinske raziskave grajskega poslopja in njegove zgodovine.